Aminokisline so gradniki beljakovin. Skupno poznamo 22 aminokislin, od tega 9 esencialnih, ki jih je treba pridobiti s prehrano. Preostale lahko telo proizvaja, vendar v obdobjih povečanih potreb, kot sta travma ali bolezen, 6 aminokislin postane pogojno esencialnih.
Esencialne aminokisline so: histidin, izolevcin, levcin, lizin, metionin, fenilalanin, treonin, triptofan in valin.
Pogojno esencialne aminokisline so: arginin, cistein, glutamin, glicin, prolin, tirozin in neesencialne: alanin, asparaginska kislina, aspartat, glutaminska kislina, serin in teanin.
Aminokisline telo potrebuje za izgradnjo celic, sintezo mišic, tvorijo vezivno tkivo,... Najdemo jih povsod v telesu (laseh, kosteh, prebavnemu traktu,...). Zato je pomembno, da zagotovimo zadosten dnevni vnos v telo.
Beljakovine se v celici nenehno sintetizirajo. Prvi del procesa, imenovan transkripcija, poteka v jedru. Med tem procesom se kopija ene verige DNK izdela s pomočjo RNK. Zaporedje RNK se nato dekodira v ribosomu in tvori aminopolipeptide, iz katerih nastanejo različne beljakovine. Ta končni postopek se imenuje prevajanje.
Beljakovine so pomembne tako strukturno kot funkcionalno. So del celične membrane in delujejo kot kanali in prenašalci za prenos večjih delcev v celico in iz nje. Poleg tega tvorijo hormone, encime, imunoglobuline in mišična vlakna.
Posamezne aminokisline imajo lahko tudi ločeno funkcijo. Glutamin je na primer pomembno gorivo za endotelijske celice v prebavnem traktu, nekatere so lahko nevrotransmiterji; glutaminska kislina se pretvori v glutamat ali triptofan kot substrat za serotonin.
Pri osebah, ki se prehranjujejo z nizko vsebnostjo beljakovin, lahko zaradi izbrane prehrane (veganstvo) ali zdravstvenih težav (poškodbe ledvic) pride do pomanjkanja nekaterih aminokislin, kar vpliva na njihovo delovanje.
