Uvod
Bolezni jeter predstavljajo resen javnozdravstveni problem, saj jetra opravljajo številne ključne funkcije v telesu, vključno s presnovo, razstrupljanjem in shranjevanjem hranil. Ko pride do motenj v delovanju jeter, lahko to vodi do resnih zdravstvenih težav in znatno poslabša kakovost življenja. Bolezni jeter vključujejo širok spekter stanj, od blagih oblik do življenjsko nevarnih bolezni. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije bolezni jeter povzročijo več kot 2 milijona smrti letno po vsem svetu.
Številni dejavniki, kot so nezdrav način življenja, pretirano uživanje alkohola, debelost in okužbe z virusi, prispevajo k razvoju teh bolezni. Ker so simptomi pogosto blagi ali odsotni v zgodnjih fazah, veliko ljudi niti ne ve, da imajo težave z jetri, dokler bolezen ne napreduje. Zaradi tega je prepoznavanje in ozaveščanje o cirozi, hepatitisu in drugih oblikah bolezni jeter ključnega pomena za zgodnje odkrivanje in ustrezno zdravljenje.
5 Najpogostejših bolezni jeter
Nealkoholna maščobna jetrna bolezen (NAFLD)
Nealkoholna maščobna jetrna bolezen (NAFLD) je ena najpogostejših kroničnih bolezni jeter in prizadene približno 25 % svetovne populacije, pri čemer so stopnje še višje v razvitih državah. Bolezen je povezana z nabiranjem maščob v jetrnih celicah, ki ni posledica uživanja alkohola. Pogosti dejavniki tveganja za razvoj NAFLD vključujejo debelost, sladkorno bolezen tipa 2, inzulinsko rezistenco, presnovni sindrom in sedeč življenjski slog. Po raziskavah se tveganje za razvoj NAFLD pri debelih ljudeh poveča na 60-70 %, pri sladkornih bolnikih pa na 40-50 %. S povečanjem svetovne debelosti in diabetesa tipa 2 se je pojavnost te bolezni močno povečala.
NAFLD se pojavlja v dveh glavnih oblikah: preprosta steatoza in nealkoholni steatohepatitis (NASH). Pri preprosti steatozi pride do kopičenja maščob v jetrih brez vnetja ali poškodb jetrnih celic, medtem ko je NASH bolj resna oblika, ki vključuje vnetje in poškodbe jeter. Pri 20 % bolnikov z NASH lahko bolezen napreduje v fibrozo, cirozo in celo hepatocelularni karcinom (jetrni rak). Raziskave kažejo, da je NAFLD zdaj glavni vzrok za presaditve jeter v mnogih delih sveta, saj je pogostost teh presaditev presegla alkoholne bolezni jeter in hepatitis.
Razvoj NAFLD je tesno povezan s presnovnimi motnjami, zlasti z debelostjo in diabetesom tipa 2. Raziskave so pokazale, da imajo posamezniki z debelostjo ali diabetesom skoraj 50-odstotno povečano tveganje za razvoj napredne oblike bolezni, kot je NASH, ki lahko sčasoma vodi v cirozo in odpoved jeter. V Evropi naj bi NAFLD prizadela do 40 % odraslih, kar poudarja pomen ozaveščenosti o tej bolezni in njenem zgodnjem prepoznavanju.
Zdravljenje NAFLD temelji predvsem na spremembah življenjskega sloga, saj trenutno ni specifičnih zdravil za to bolezen. Zmanjšanje telesne teže, zdrava prehrana in povečana telesna aktivnost lahko bistveno prispevajo k zmanjšanju vsebnosti maščob v jetrih in preprečevanju napredovanja bolezni.
Alkoholna bolezen jeter (ALD)
Alkoholna bolezen jeter (ALD¹) je kronična bolezen, ki nastane kot posledica dolgotrajnega prekomernega uživanja alkohola. Alkohol povzroča neposredno toksičnost za jetrne celice, kar vodi v različne stopnje poškodbe jeter. ALD je ena najpogostejših bolezni jeter po vsem svetu, zlasti v državah, kjer je uživanje alkohola družbeno sprejeto in pogosto.
Alkoholna bolezen jeter se pojavlja v treh glavnih oblikah: alkoholna maščobna jetra (steatoza), alkoholni hepatitis in ciroza. Steatoza, ki je najzgodnejša oblika, se razvije pri večini posameznikov, ki redno uživajo večje količine alkohola. Pri tej obliki pride do kopičenja maščob v jetrih, vendar je stanje reverzibilno, če posameznik preneha uživati alkohol. Nasprotno pa alkoholni hepatitis in ciroza povzročata hujše poškodbe jeter. Alkoholni hepatitis vključuje vnetje jeter, ki lahko povzroči simptome, kot so zlatenica, utrujenost in bolečine v trebuhu, ter v hujših primerih vodi do odpovedi jeter. Ciroza, končna stopnja alkoholne poškodbe jeter, je nepopravljiva in pomeni brazgotinjenje jeter, kar vodi v zmanjšano delovanje organa in povečano tveganje za jetrno odpoved in rak.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je prekomerno uživanje alkohola eden glavnih vzrokov smrti in invalidnosti zaradi bolezni jeter, saj vsako leto zaradi alkoholne bolezni jeter umre več kot 3 milijone ljudi po svetu. V evropskih državah, kjer je uživanje alkohola visoko, predstavlja ALD do 70 % vseh primerov ciroze.
Zmanjšanje ali prenehanje uživanja alkohola je ključni dejavnik pri preprečevanju in zdravljenju alkoholne bolezni jeter. Raziskave kažejo, da lahko popolna abstinenca bistveno izboljša izid pri bolnikih z zgodnjimi oblikami bolezni in prepreči napredovanje do ciroze. Pravočasno prepoznavanje alkoholne bolezni jeter in uvedba sprememb v življenjskem slogu sta ključna za izboljšanje
Hepatitis
Hepatitis je vnetje jeter, ki ga povzročajo različni dejavniki, najpogosteje pa virusne okužbe. Hepatitis je razdeljen na pet glavnih vrst – hepatitis A, B, C, D in E – pri čemer so hepatitis B in C najpogostejši vzroki kroničnih bolezni jeter, ki lahko povzročijo cirozo in jetrni rak. Hepatitis je globalna zdravstvena težava, saj Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ocenjuje, da je več kot 325 milijonov ljudi po svetu okuženih z virusom hepatitisa B ali C.
Hepatitis A se širi preko kontaminirane hrane in vode ter običajno povzroča akutno, kratkotrajno okužbo. Hepatitis B in C se prenašata predvsem preko krvi, med nezaščitenim spolnim odnosom, preko okuženih igel in od okužene matere na otroka med porodom. Medtem ko se hepatitis B lahko prepreči s cepljenjem, je hepatitis C eden glavnih vzrokov za kronične bolezni jeter, saj cepiva ni in pogosto vodi v dolgotrajno okužbo brez očitnih simptomov v zgodnjih fazah.
Hepatitis C je posebej zaskrbljujoč, saj se pri približno 75-85 % okuženih razvije kronična okužba, ki lahko v desetletjih povzroči fibrozo, cirozo in hepatocelularni karcinom (jetrni rak). Raziskave kažejo, da približno 20 % bolnikov s kroničnim hepatitisom C razvije cirozo v 20 letih. Po ocenah WHO vsako leto zaradi posledic hepatitisa B in C umre več kot 1,4 milijona ljudi.
Zdravljenje hepatitisa je odvisno od vrste virusa. Hepatitis A in E običajno ne zahtevata posebnega zdravljenja in okužba izzveni sama od sebe, medtem ko hepatitis B in C zahtevata protivirusna zdravila. Zadnja leta so bile uvedene učinkovitejše terapije za zdravljenje hepatitisa C, z uporabo direktnih protivirusnih zdravil (DAA), ki v večini primerov privedejo do ozdravitve.
Pomembno je tudi preventivno ukrepanje, kot je cepljenje proti hepatitisu B in izboljšanje varnosti zdravstvenih postopkov, da se prepreči širjenje teh okužb.
Ciroza
Ciroza je kronična, napredujoča bolezen jeter, za katero je značilno brazgotinjenje (fibroza) jetrnega tkiva, kar postopoma vodi do izgube delovanja jeter. Ciroza je končna stopnja številnih kroničnih bolezni jeter, vključno z nealkoholno maščobno jetrno boleznijo (NAFLD), alkoholno boleznijo jeter (ALD), kroničnim hepatitisom B in C, ter drugimi dejavniki, kot so avtoimunski hepatitis in dedne bolezni, kot sta hemokromatoza in Wilsonova bolezen¹.
Brazgotinjenje, ki nastane zaradi ciroze, preprečuje normalno delovanje jeter, kar pomeni, da jetra ne morejo več pravilno filtrirati toksinov, proizvajati beljakovin ali podpirati normalnega strjevanja krvi. Sčasoma lahko to povzroči odpoved jeter, stanje, ki je življenjsko nevarno in zahteva presaditev jeter. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da vsako leto zaradi ciroze umre približno 1,16 milijona ljudi po vsem svetu, s čimer ciroza predstavlja pomemben svetovni javnozdravstveni problem.
Ciroza se razvija počasi, pogosto skozi leta ali desetletja, brez očitnih simptomov v zgodnjih fazah. Sčasoma pa lahko povzroči resne zaplete, vključno z ascitesom (nabiranje tekočine v trebuhu), jetrno encefalopatijo (motnje v delovanju možganov zaradi kopičenja toksinov v krvi), portalno hipertenzijo (povišan pritisk v venah jeter) in krvavitvami iz varic (povečane vene v požiralniku ali želodcu).
Eden glavnih vzrokov ciroze je prekomerno uživanje alkohola, pri čemer dolgotrajno uživanje velikih količin alkohola neposredno poškoduje jetrne celice in vodi v cirozo. Drugi pomembni vzroki vključujejo okužbo s hepatitisom C in B ter nealkoholno maščobno jetrno bolezen, ki je v porastu zaradi naraščajočih stopenj debelosti in sladkorne bolezni tipa 2.
Zdravljenje ciroze je odvisno od vzroka in stopnje bolezni. Čeprav je brazgotinjenje jeter nepovratno, lahko zgodnja diagnoza in zdravljenje osnovnih vzrokov, kot so abstinenca od alkohola, protivirusna zdravila za hepatitis ali izguba telesne teže pri NAFLD, upočasnijo napredovanje bolezni in preprečijo zaplete.
Jetrna fibroza
Jetrna fibroza je proces postopnega kopičenja brazgotinskega tkiva v jetrih, ki nastane kot odziv na kronično poškodbo jeter. Medtem ko so jetra sicer sposobna obnavljanja, dolgotrajne poškodbe, ki jih povzročajo okužbe (kot so hepatitis B in C), prekomerno uživanje alkohola ali bolezni, kot sta nealkoholna maščobna jetrna bolezen (NAFLD) in avtoimunski hepatitis, lahko privedejo do nenormalne regeneracije, kar vodi v fibrozo.
Jetrna fibroza sama po sebi še ne predstavlja končne odpovedi jeter, vendar je predstopnja ciroze, ki je končna in nepopravljiva faza brazgotinjenja jeter. V zgodnjih fazah fibroze so jetra še vedno sposobna normalno delovati, toda če se brazgotinjenje povečuje, postajajo jetra čedalje bolj toga in manj funkcionalna. Če fibroza napreduje do ciroze, se tveganje za odpoved jeter in razvoj jetrnega raka (hepatocelularnega karcinoma) znatno poveča.
Raziskave kažejo, da fibroza jeter prizadene več kot 30 % bolnikov s kroničnim hepatitisom C in je v veliki meri prisotna pri tistih, ki imajo nealkoholno maščobno jetrno bolezen. Stopnja napredovanja fibroze je odvisna od osnovne bolezni in dejavnikov tveganja, kot so prekomerna telesna teža, diabetes in uživanje alkohola. Na primer, pri bolnikih z nealkoholnim steatohepatitisom (NASH) lahko fibroza napreduje hitreje kot pri tistih z nekomplicirano steatozo.
Zgodnja fibroza pogosto nima simptomov in je pogosto diagnosticirana po naključju, ko so prisotne povišane vrednosti jetrnih encimov ali med slikovnimi preiskavami, kot sta ultrazvok ali elastografija. Naprednejša fibroza lahko povzroči simptome, kot so utrujenost, nepojasnjeno hujšanje in bolečine v zgornjem desnem delu trebuha.
Čeprav je fibroza jeter v zgodnjih fazah reverzibilna, je ključnega pomena pravočasno odkritje in zdravljenje osnovnega vzroka bolezni, da se prepreči napredovanje v cirozo. Ukrepi, kot so prenehanje uživanja alkohola, zdravljenje hepatitisa in spremembe življenjskega sloga pri NAFLD, lahko znatno upočasnijo ali celo obrnejo napredovanje fibroze.
Diagnosticiranje bolezni jeter
Diagnosticiranje bolezni jeter je ključno za zgodnje odkrivanje in preprečevanje napredovanja bolezni, saj so številne bolezni jeter v zgodnjih fazah asimptomatske. Metode diagnosticiranja so odvisne od vrste bolezni, vključujejo pa kombinacijo kliničnega pregleda, laboratorijskih testov, slikovnih preiskav in, v nekaterih primerih, biopsijo jeter. Tukaj je pregled diagnostičnih pristopov za nealkoholno maščobno jetrno bolezen (NAFLD), alkoholno bolezen jeter (ALD), hepatitis, cirozo in jetrno fibrozo.
Nealkoholna maščobna jetrna bolezen (NAFLD)
Diagnosticiranje NAFLD se začne z anamnezo in kliničnim pregledom, kjer zdravniki iščejo dejavnike tveganja, kot so debelost, sladkorna bolezen tipa 2 in presnovni sindrom. Laboratorijski testi pogosto pokažejo povišane vrednosti alanin aminotransferaze (ALT) in aspartat aminotransferaze (AST), vendar te spremembe niso specifične za NAFLD. Ultrazvok jeter je najpogostejša slikovna preiskava, ki pokaže povečano prisotnost maščobe v jetrih (steatozo). Po raziskavah je ultrazvok občutljiv v 60-94 % primerov NAFLD, vendar ne more razlikovati med preprosto steatozo in nealkoholnim steatohepatitisom (NASH).
Za natančnejše ugotavljanje napredovanja bolezni se uporablja magnetna resonančna elastografija (MRE) in fibroza jeter se lahko oceni s pomočjo transientne elastografije (FibroScan). V nekaterih primerih, kadar je diagnoza še vedno nejasna, je potrebna biopsija jeter, ki omogoča natančno razlikovanje med preprosto steatozo in NASH ter oceno stopnje vnetja in fibroze.
Alkoholna bolezen jeter (ALD)
Pri alkoholni bolezni jeter (ALD) je ključno pravilno prepoznavanje vzorca uživanja alkohola preko anamneze. Laboratorijski testi pogosto pokažejo povišane vrednosti AST in ALT, vendar je razmerje med AST in ALT večje od 2:1, kar je značilno za ALD. Gama-glutamil transferaza (GGT) in MCV (povprečni volumen eritrocitov) sta prav tako pogosto povišana zaradi kronične zlorabe alkohola. Slike jeter, kot so ultrazvok, CT ali MRI, lahko pokažejo maščobno infiltracijo, vendar so biopsije jeter ključne za potrjevanje diagnoze alkoholnega hepatitisa ali napredovale fibroze oziroma ciroze.
Hepatitis (A, B, C, D, E)
Diagnosticiranje hepatitisa¹ temelji na specifičnih seroloških in molekularnih testih, ki omogočajo razlikovanje med različnimi vrstami virusa. Pri hepatitisu A in hepatitisu E je glavna metoda preiskava protiteles IgM proti virusom, kar nakazuje akutno okužbo. Pri hepatitisu B so za diagnozo ključni antigen HBsAg (površinski antigen hepatitisa B), HBcAb (protitelesa proti jedrnemu antigenu hepatitisa B) in HBV-DNA, kar omogoča oceno virusne obremenitve.
Pri hepatitisu C se uporablja testiranje na protitelesa proti HCV, nato pa se z molekularnimi testi (RT-PCR) potrdi prisotnost HCV-RNA za aktivno okužbo. FibroScan ali MRE se pogosto uporabljata za oceno stopnje fibroze pri kroničnem hepatitisu B in C, kar omogoča natančnejšo oceno stopnje napredovanja bolezni.
Ciroza
Diagnosticiranje ciroze običajno vključuje kombinacijo laboratorijskih testov, slikovnih preiskav in v nekaterih primerih biopsijo jeter. Značilni laboratorijski izvidi pri cirozi vključujejo povišane vrednosti bilirubina, zmanjšane vrednosti albumina, podaljšan protrombinski čas (INR) in znižano število trombocitov zaradi portalne hipertenzije. Slikovne preiskave, kot so ultrazvok, CT ali MRI, lahko pokažejo znake jetrnega brazgotinjenja in spremembe v strukturi jeter, kot so nodularna struktura jeter in povečanje vranice.
Pri napredovali cirozi so ključne tudi preiskave za oceno portalne hipertenzije, kot je endoskopija, ki omogoča odkrivanje varic v požiralniku, ki so posledica povišanega tlaka v portalni veni.
Jetrna fibroza
Jetrna fibroza se običajno diagnosticira s pomočjo slikovnih metod, kot sta FibroScan in MRE, ki ocenjujeta togost jeter, kar je posredni pokazatelj stopnje fibroze. Ti testi so neinvazivni in so postali standardna metoda za ocenjevanje fibroze pri boleznih jeter, kot so hepatitis B in C, NAFLD in ALD. V zgodnjih fazah fibroze laboratorijski testi morda ne pokažejo pomembnih sprememb, toda z napredovanjem bolezni se lahko pojavijo zvišane vrednosti jetrnih encimov.
Biopsija jeter ostaja zlati standard za natančno oceno stopnje fibroze, saj omogoča neposreden vpogled v jetrno tkivo in oceno obsega brazgotinjenja.
Preventiva bolezni jeter
Preprečevanje bolezni jeter je ključnega pomena za ohranjanje zdravja jeter in zmanjšanje tveganja za razvoj resnih jetrnih stanj, kot so nealkoholna maščobna jetrna bolezen (NAFLD), alkoholna bolezen jeter (ALD), hepatitis, ciroza in jetrna fibroza. Ker številne bolezni jeter napredujejo tiho, brez očitnih simptomov, je preventiva osredotočena na zdrave življenjske izbire in izogibanje dejavnikom tveganja, ki lahko povzročijo poškodbe jeter.
Zdrav način prehranjevanja
Pravilna prehrana igra pomembno vlogo pri ohranjanju zdravja jeter. Da bi preprečili razvoj NAFLD in drugih jetrnih bolezni, je priporočljivo upoštevati mediteransko dieto, ki vključuje veliko zelenjave, sadja, polnozrnatih žit, zdravih maščob (npr. olivno olje) in rib. Obdelani ogljikovi hidrati in živila z visoko vsebnostjo sladkorjev, kot so sladke pijače in prigrizki, prispevajo k debelosti in inzulinski rezistenci, kar povečuje tveganje za razvoj steatoze (nabiranja maščob v jetrih).
Paziti je treba tudi na vnos nasičenih maščob in transmaščob, saj te povečujejo možnost kopičenja maščobe v jetrih. Raziskave so pokazale, da lahko izguba 7–10 % telesne mase pri ljudeh z NAFLD bistveno zmanjša vsebnost maščob v jetrih in izboljša delovanje jeter. Redno gibanje in vzdrževanje zdrave telesne teže zmanjšujeta tveganje za razvoj nealkoholnega steatohepatitisa (NASH), ki lahko vodi do napredovanja bolezni jeter.
Prehranska dopolnila
Za podporo zdravju jeter so na voljo številni prehranski dodatki, ki lahko pomagajo pri zaščiti jeter pred poškodbami in izboljšajo njihovo funkcijo. Glutation, močan antioksidant, je eden najpomembnejših zaščitnikov jeter, saj pomaga nevtralizirati proste radikale in razstrupljati telo. Jetra sama proizvajajo glutation, vendar se njegove ravni lahko zmanjšajo zaradi bolezni, stresa, staranja ali izpostavljenosti toksinom. Dodajanje glutationa ali snovi, ki povečujejo njegovo raven, kot sta N-acetilcistein (NAC) in alfa-lipoična kislina, je koristno za izboljšanje delovanja jeter in zmanjšanje oksidativnega stresa.
Drugi koristni dodatki vključujejo silimarin (izvleček iz pegastega badlja), ki je znan po svojih protivnetnih in antioksidativnih lastnostih ter dokazano pomaga obnavljati jetrne celice. Kurkumin, aktivna sestavina kurkume, prav tako zmanjšuje vnetje in oksidativni stres v jetrih, medtem ko holin in inozitol podpirata presnovo maščob in preprečujeta maščobno jetrno bolezen. Vitamini, kot so vitamin C, vitamin E in B-kompleks, so prav tako pomembni, saj podpirajo razstrupljevalne procese v jetrih in preprečujejo kopičenje toksinov.
Zmerno uživanje alkohola
Alkohol je eden glavnih vzrokov poškodb jeter in razvoja ALD. Prekomerno uživanje alkohola vodi v razvoj alkoholne maščobne jeter, alkoholnega hepatitisa in sčasoma ciroze. Da bi se izognili alkoholni bolezni jeter, je ključno, da se omeji uživanje alkohola. WHO priporoča, da moški ne zaužijejo več kot 2 alkoholna enota dnevno, ženske pa ne več kot 1 enoto. Ena alkoholna enota je približno 10 g čistega alkohola, kar je enako eni manjši steklenici piva ali kozarcu vina. Abstinenca je priporočena za posameznike z že obstoječo jetrno boleznijo, saj lahko celo majhne količine alkohola poslabšajo stanje.
Zaščita pred hepatitisom
Preventiva okužb z hepatitisom B in hepatitisom C vključuje ukrepe, ki zmanjšujejo tveganje za izpostavljenost okuženim telesnim tekočinam, kot so kri in slina. Cepivo proti hepatitisu B je zelo učinkovito in ga priporočajo vsem otrokom ter posameznikom z večjim tveganjem (npr. zdravstvenim delavcem, ljudem s številnimi spolnimi partnerji). Za hepatitis C trenutno ni cepiva, zato so preventivni ukrepi osredotočeni na varno prakso pri uporabi igel (npr. pri uživalcih drog) ter varno ravnanje v zdravstvenih ustanovah. Prav tako je ključna uporaba zaščite (kondomov) med spolnimi odnosi, saj hepatitis B in C lahko prenašamo s telesnimi tekočinami.
Omejitev izpostavljenosti toksinom
Jetra igrajo ključno vlogo pri presnovi toksinov in zdravil. Izpostavljenost kemikalijam, pesticidom in industrijskim toksinom lahko povzroči poškodbe jeter. Pri delu z nevarnimi snovmi je pomembno nositi zaščitno opremo in delati v prezračenih prostorih. Prav tako je treba biti previden pri uporabi zdravil, zlasti tistih, ki so hepatotoksična (škodljiva za jetra). Nekatera zdravila, kot so paracetamol, lahko ob prevelikih odmerkih povzročijo resne poškodbe jeter. Vedno upoštevajte priporočene odmerke zdravil in se izogibajte kombiniranju zdravil brez posvetovanja z zdravnikom.
Redna telesna aktivnost
Redna telesna aktivnost je pomemben del preventive pred boleznimi jeter, zlasti NAFLD. Raziskave kažejo, da že 150 minut zmerne telesne aktivnosti na teden lahko znatno izboljša presnovo maščob v jetrih in zmanjša tveganje za razvoj jetrnih bolezni. Fizična aktivnost pomaga pri izgubi telesne teže, izboljšuje občutljivost na inzulin in zmanjšuje vnetje v telesu – vse to pa so ključni dejavniki pri ohranjanju zdravih jeter.
Redni pregledi in spremljanje zdravja jeter
Za ljudi z večjim tveganjem za razvoj jetrnih bolezni, kot so tisti s sladkorno boleznijo, debelostjo, družinsko anamnezo jetrnih bolezni ali kronično virusno okužbo, so priporočeni redni pregledi jeter, vključno s testi za ALT, AST, bilirubin in drugimi laboratorijskimi preiskavami. Zgodnje odkrivanje morebitnih težav omogoča pravočasno ukrepanje in preprečevanje napredovanja bolezni.